Nina Dolenc, 13 let:

V petek, 5.12.08, smo se s košarkarskim klubom odpravili v Milano na košarkarski turnir. Na poti smo se ustavili v Koprski banki, kjer nas je sprejel predsednik banke. Dobili smo majhno pozornost od njega, se slikali in se naprej odpravili na pot. Z nami se je odpravil tudi gospod Samo. V Milano smo prispeli ob 16. uri. Najprej smo se porazdelili v sobe, se razpakirali in odpravili na tekmo v dvorano. V dvorani smo se na hitro ogreli in pričeli z igro. Povedli smo za dve piki in ta rezultat se je obdržal celo četrtino, nato so na parket stopile malo slabše punce. Španke so takoj povedle za nekaj pik in sreča je bila na njihovi strani. Po tekmi smo imeli v telovadnici predavanje nato pa smo odšli na večerjo. Večerja je bila zelo obilna kar nobena od punc ni pričakovala. Po večerji smo se odpravili v sobe na spanje. Drugo jutro smo ustali v zgodnjih jutranjih urah, ker smo imeli tekmo. Tekma je se je začela ob deveti uri..To jutro nam je šlo dobro in smo zmagale kar z lepo razliko. Po tekmi smo se odpravili na kosilo. Po kosilu smo imeli počitek, nato pa odhod v mesto. Pred odhodom smo imeli v avli sestanek a je naš trener zamudil kar deset min. Ko smo prišli iz mesta smo se opravili na tekmo proti Madžarkam. Zmagale so z veliko prednostjo, a kljub porazu je v klubu prevladovalo dobro vzdušje. Kmalu po tekmi je sledila večerja nato pa spanje. Naslednji dan smo vstale ob isti uri, ker so tri naše igralke imele tekmo. Na žalost so zgubile. Po tekmi je sledila podelitev, nato pa smo se odpravili na deveturno pot. Domov smo prišli v poznih večernih urah.
V Milanu mi je bilo najbolj všeč ker smo imeli toliko tekem in ogled mesta. Motilo pa me je ker smo imeli premalo počitke in ker nismo nič dali drugim ekipam medtem ko so one nam dale.


Špela Triler, 12 let:

V petek, 5.12.2008, smo se dekleta, letnika 1995 in mlajše odpeljale proti Milanu. Na poti smo se ustavili na sedežu banke Koper, kjer nas je njihov direktor dobrodušno sprejel in nam poklonil sponzorska darila. Njegov uslužbenec g. Samo, ki je znal zelo dobro italijansko, je odšel z nami in navijal na naših tekmah. Imeli smo nekaj postankov in končno le prispeli do cilja. Nekaj časa smo imeli za nastanitev v hotelu, nato pa je sledila že prva tekma. Starejša dekleta (ki že dalj časa igrajo košarko) so tekmo zelo dobro izpeljala. Čeprav smo izgubili za 20 točk, trener ni bil jezen na nas, saj veliko boljše igre po tako naporni vožnji ni mogel pričakovati. Po napeti tekmi s Špansko ekipo je sledila kratka predstavitev domačega kluba, o pomembnih košarkarskih veščinah. Mi nismo veliko razumele saj je gospod govoril v italijanščini. Končno je prišla na vrsto težko pričakovana, obilna večerja. Hrana je bila izvrstna, toda izvrstna je bila tudi postelja v kateri smo lahko končno zaspale.
V soboto smo se zbudili že ob 7h saj je bila prva tekma na sporedu že ob 9h. Hitro smo pozajtrkovali, se pripravili na tekmo in se odpeljali iz hotela proti dvorani, kjer smo se začele ogrevati. Prvi dve čatrtini je bila igra napeta, v drugem delu pa je bila zmaga že povsem v naših rokah. Zopet so največje delo opravile boljše punce in nam tako priborile zmago proti domačemu klubu. Ker smo tekmo dobro izpeljale, smo si zaslužile obisk centra Milana. Tja in nazaj smo se peljali s tramvajem. V Milanu pa smo si ogledali katedralo, se sprehajali med stojnicami in si ogledovali znamenitosti tega mesta. Okoli 18h smo se vrnili v hotel, kjer smo se začele pripravljati na zadnjo tekmo. Proti zmagovalkam turnirja smo izgubile za 35 točk. Na začetku tekme je bilo vse bolj izenačeno, nato pa so nam madžarke zaprle vse možnosti, ki so nam bile minuto poprej še odprte. Tudi tokrat je sledila izvrstna večerja, nato pa spanje.
Prav tako kot v soboto, smo tudi v nedeljo vstale že ob 7h. Imele smo zajtrk, nato pa so Daša, Maja in Manca, zastopale združenje Italije, Madžarske, Španije in Slovenije na tekmi proti pokrajini Lombardiji. Pokrajina Lomabardija je zmagala in si tako priborila prvo mesto na turnirju. Kmalu po tekmi je sledila razglasitev rezultatev in podelitev pokalov. Mi smo dobili pokal za tretje mesto, poleg tega pa si je še Maja zaslužila pokal kot posameznica. Ko so se Daša, Maja in Manca stuširale smo šli v McDonald's na kosilo, nato pa še malo po nakupih. Okoli 2h smo se končno odpravili iz Milana. na poti smo imeli nekaj postankov, okoli 10h pa smo prispeli v Škofjo Loko.
To je bilo moje prvo večdnevno košarkarsko potovanje. Bilo mi je zelo všeč, in upam da se bom udeležila še kakšnega.