Na vrat na nos je bilo organizirano gostovanje pri naših prijateljih v Lovčencu. Premalo časa za preveč skrbi z pridobivanjem vse dokumentacije, potnih listov, dovoljenj za prehod te nesrečne Hrvaške meje, opravičil za šolo in še tisoč drugih stvari. Na trenutke smo se vsi najbrž ujeli v razmišljanju: »Pa kaj nam je tega sploh treba?«

Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj, nekje okoli 7 ure. Med 9 urno vožnjo me je navdušil pozitivni duh mojih deklet, ki se na zadnjem koncu avtobusa kar niso prenehale smejati. »Samo da se majo fino!« sem pomislil sam pri sebi.

KK Njegoš iz Lovčenca se je letos povezal z ekipo iz Vrbasa in tako so naša dekleta Sara, Pija, Manca F. in »starešina« Janja bile nameščene v Vrbasu, kakšnih 10 km iz Lovčenca, pri štiri zelo prijetnih dekletih, ki so jih pričakale pred šolo. Malce je bilo nerodno tako našim kot njihovim dekletom, a so se kaj kmalu »zaštekale«, starši pa so jih nato odpeljali v svoje domove.
A kar smo doživeli na prihodu v Lovčenac je odplačalo vse skrbi prejšnjega tedna. Dekleta so že na vstopu v mesto bila na nogah in komaj čakala da stopijo iz avtobusa. Nekatere so se tresle od pričakovanja, da bodo videle stare prijateljice, druge da bodo spoznale nove. Kar nekaj deklet, ki so bile lani v ekipi Njegoša je prenehalo trenirati košarko, in tako je bil čas za spoznavanje novih prijateljic, kar je pri naših dekletih vzbujalo določene nemire, dvome…
Potem pa je dvomov bilo konec. Nasmejani obrazi gostiteljic, ki smo jih gledali skozi okno avtobusa so nam dali zagotovilo, da smo prišli v kraj, kjer bomo zelo lepo sprejeti. Trener Dejan je bral katera punca gre h kateri in po predstavljanju in vsem poljubljanju so se dekleta odpravila v domove. Trener Dejan mi je zagotovil, da je dekleta razporedil v takšne domove, za katere je zagotovo vedel, da bodo dekleta uživala v hrani, bivanju in prijaznosti njihovih novih prijateljic.
No, ko sem mislil, da je šokov prvega dneva konec, me je zvečer okoli pol devete ure še enkrat zadelo… S trenerji smo se peljali na ogled mesta, da mi pokažejo kako sploh Lovčenac zgleda (glede na to, da me na lanskem gostovanju ni bilo tukaj). Na avtobusni postaji zagledamo neverjeten prizor: gruča otrok, ki se glasno smejijo in pogovarjajo. Naše punce! Vse zbrane (razen tistih iz Vrbasa) na veliko debatirajo križem kražem o tem in onem, vse vesele in nasmejane. Pozdravili smo jih, dekleta so se hitro pohvalile kako jim je fino, kako so sobe mega, kako so družine prijazne, hrana full dobra…vse super v glavnem.

Po prespani noči pa me je zjutraj razveselil še en dogodek. S trenerjem Dejanom sva se okoli 11 ure odpeljala v Vrbas do njegove pisarne, ko zagledava Pijo in Manco F. kako s svojima gostiteljicama igrata košarko dva-na-dva v šolski telovadnici. Dekleti sta mi povedali, da je tudi pri njih vse super tako, da razloga za skrb ni bilo.

Popoldne sta nas čakali dve prijateljski tekmi. Najprej ob 16:00 starejše pionirke proti gostiteljicam, pionirkam KK Njegoš, in nato še ob 17:45 še kadetinje, prav tako proti kadetinjam KK Njegoš.

Pionirke
KK Njegoš : KK Odeja 36:60 (6:16, 8:17, 11:19, 11:8)

Naša dekleta so tekma začele v krču in gostiteljice so povedle s 4:0. Nato pa so začele garati v obrambi in semafor je kmalu pokazal ugoden rezultat za nas. Postopoma so naše punce zlomile odpor domačink in do polčasa je bila razlika že na varnih 19 točk. V drugem polčasu so na parket stopila tudi nekoliko manj izkušena dekleta, ki pa so odlično opravila svojo nalogo in razliko še povišala. Končnih 24 točk razlike je tako delo vseh 11 igralk v ekipi, in prav vsaka se je tudi vpisala med strelke. Pohvaliti gre prav vse, ki so stopile na parket, saj so odigrale zares borbeno in predano skupnemu cilju - zmagi.

Kadetinje
KK Njegoš : KK Odeja 47:39 (16:6, 12:12, 10:10, 9:11)

Glede na to, da je bila tekma 3 četrtine skoraj popolnoma izenačena, lahko rečemo, da so kadetinje tekmo izgubile v prvi četrtini. Ključ slabe igre v 1. četrtini je bila neagresivna obramba in slab skok v obrambi, tako da so gostiteljice nekajkrat prišle do drugih in celo tudi do tretjih priložnosti na v enem napadu. Ko smo vzpostavili ravnovesje v skoku smo tudi mi lažje zaigrali, a na manj kot 6 točk razlike nismo uspeli priti. Navkljub porazu je potrebno poudariti, da so dekleta naredile ogromen preskok v igri, predvsem kar se tiče faze napada. V obrambi imamo še vedno ogromno rezerv. Turnir v Ljubljani je pri nekaterih pustil globoke rane, ki so jih v enem tednu vidno zacelile in pokazale veliko boljšo predstavo. Čestitke vsem dekletom za borbenost in prikazano igro.